Končno štiri – konec dela,
druga vrsta v okno – desno.
Naslonil glavo bom na steklo
in čakal, da beton izgine v polja.

Ker tam sem jaz doma,
kjer na cesti se pozdravi.
Tam sem jaz doma,
v oštariji se ustavi.

Človek brez imena,
tujec sem v mestu.
Vsak že laže, vsak opleta,
zame je beseda sveta.
Človek brez imena.

Spet bo zagorelo v meni,
ko objel jo bom pred vrati.
Ženska ta mi da občutek,
da je večen čisto vsak trenutek.

Za njo sem tisti fant,
ki sanjal je gradove,
ko eno sva postala
in poslušala zvonove.

Človek brez imena,
tujec sem v mestu.
Vsak že laže, vsak opleta,
zame je beseda sveta.
Človek brez imena.

Zjutraj, ko zapuščam polja,
mislim na sinova moja.
Več kot to ne morem dati,
kot da oba sta pridna in poštena.

Ne bi rad, da poletita
previsoko tja nad naša polja,
da pozabita prijatelje,
kaj življenje je in dobra volja.

Bolje, da sta fanta
srčna in poštena,
da sta kakor oče
človek brez imena.